Opis

Rop male banke v notranjskem mestecu, prihod ekstremistov ISIS-a na območje Snežnika in reševanje ugrabljenih ob življenjski stiski dveh skupin povsem nedolžnih,
izgubljenih in pomoči potrebnih ljudi v divjini snežniškega pogorja je povsem mogoča, realistična situacija. Dogaja se v objektivnih, mrzlih in sneženih zimskih razmerah, ki jih je avtor v ledenem naročju Snežnika nekajkrat doživel na lastni koži. Gorskim reševalcem s pomočjo strokovnega znanja, pa tudi nekaj srečnih naključij, uspe rešiti klobčič zapletov v skupno korist. Ob tem so natančno in poznavalsko, tudi laikom všečno in razumljivo opisane iskalne intervencije, reševanje
s helikopterjem, reševanje izpod plazu, tehnično reševanje iz jame in objekta ter nekaj posebnosti gorske reševalne službe, postaje Ljubljana. Drama, ki je večplastna, saj nam na eni strani kaže neprekinjeno akcijo, hkrati okorelo, morda malce konservativno lokalno okolje in pretirane in »počasne« birokrate, ter na
koncu kakovostno delo služb za reševanje in posebej prostovoljno delo gorskih reševalcev. Službe, katere člani so vedno in vsakomur pripravljeni pomagati v najtežjih okoliščinah. Verjetno prvi roman, ki je posvečen gorski reševalni službi.

Avtor Tomaž Žganjar je alpinist in gorski reševalec. Na svoji dolgoletni gorniški poti se je poleg plezanja dobra štiri desetletja ukvarjal z gorskim reševanjem, ob tem še posebej tudi z vzgojo in vodenjem reševalnih psov. Poklicni pravnik, ki se v zadnjem času bolj posveča literaturi, je pred leti zelo veliko časa in ustvarjanja namenil tudi glasbi. V alpinistični glasbeni skupini Godba Vertikale je poskušal združiti ljubezen do gora z ljubeznijo do glasbe. Rezultat so tri zgoščenke njegovih avtorskih skladb z naslovom Prečenje, Brez odveč besed in Nove zgodbe. Odnos do gora in reševanja, kar sta eni izmed ključnih vrednot in usmeritev v njegovem življenju, se kaže tudi v njegovih avtorskih romanih Koridor in Igra resnic ter avtobiografski zbirki hribovskih doživetij Zaplezane zgodbe.

Iz vsebine:

Jasna, uslužbenka največje slovenske banke, je vzela ključe in odšla k vhodnim vratom, da bi zaklenila poslovalnico. Zaklepanje teh vrat je bilo zanjo vsakodneven, utečen, trivialno rutiniran proces, pri katerem so ji misli plule po svoje. Konec delavnika je blizu, čutila se sproščajo, tenzije v telesu in umu popuščajo. Poslovalnica je imela edini vhod obrnjen proti glavni cesti skozi Postojno. Ko je vtaknila ključ v ključavnico, jo je nenadoma presenetil močan sunek vrat v prsi. Težka vrata z neprebojnim steklom so zanihala in kar poletela proti njej. Mrzla kovina jo je udarila v prsi in v glavo. Zgodilo se je tako nenadoma, da z rokami ni utegnila zaustaviti teže krila vrat, zato jo je jekleno pokončni ročaj vrat zadel v čeljust in nos, da je zakrvavela. Instinktivno se je prijela za obraz, od koder je zamezela kri. Ob tem je izgubila ravnotežje in se opotekla proti steni. Svetla bluza se je obarvala rdeče …
V istem hipu sta se v poslovalnico skozi vrata nasilno zrinila dva zamaskirana moška in čvrsto zaprla vrata za seboj. Prvi je imel v rokah črn predmet, pištolo znamke Glock. Sodelavka Mateja je bila ravno na stranišču, zato ni ne videla, ne slišala, kaj se dogaja. Jasna je polglasno zavpila od strahu. Moški s črno pištolo v roki ji je polglasno zaukazal: »Ruke u zrak, takoj i bez čudnih pokreta!« Torej roke v zrak in brez čudnih gibov … Razumela bi sporočilo, tudi če bi govoril v kakšnem neznanem jeziku. Ton nagovora in odsekanost besed so jasno sporočale ukaz. Spakedranščina, nekakšna hrvaščina s primesjo slovenščine? Ali namenoma, ali zaradi neznanja našega jezika? Zakaj neki možakar tako govori, ji je blisknilo skozi glavo v enem samem trenutku. Beži, beži, reši se, jo je nagovarjal tisti najstarejši, reptilski del možganov. Bolj nagonsko kot razumsko je dvignila roke, ko ji je neznanec pomahal s pištolo pred obrazom.

DRAMA NA SNEŽNIKU – TOMAŽ ŽGAJNAR